Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena – moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi … in vsi pišejo – obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in … vedno bolj debela. In nesrečna … Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.

Continue reading →

Mladiči, maline in maskarpone

Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.

Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.

pita1

Continue reading →

Lepota iz kuhinje

Tedni šviga-švagajo čez december, sama pa komaj lovim sapo ob vseh opravkih in planiranih srečanjih s prijatelji. Ta vikend sem si, saj mi je kar malo nerodno, koliko časa je že minilo, končno rekla, da je dovolj, in šla malo po svež zrak na, recimo temu bližnjo, škofjeloško goro Lubnik. Ko sem v knjižici, kjer pridno zbiram žige vrhov, opazila zadnji datum vzpona na katerokoli vzpetino že, sem pomislila, da a.je sonce takrat še fino žgalo in listje še ni bilo čisto rjavo in b. mi ne bo uspelo zbrati zadanih 50-ih vzponov na Šmarno, kar je bila želja za 2014. Tako da v 2015 že imam vsaj eno željo, sem jo kar prenesla:)

No, in medtem, ko sem se nadihala svežega zraka (ja, pihalo je in ja, prvega snežaka sem že naredila letos!), pojedla sveže pečeno pehtranovo potico iz koče na vrhu (ki je bil, bajdvej, največji kos potice na planetu), pogovorila do onemoglosti so-hribolazca, zlezla do teme nazaj dol in uspešno končala podvig, sem se odločila tudi, kaj dobijo za letošnji božič moje prijateljice. Ker jih je kar precej, je treba ubrati logistično nezahtevno pot, še vedno lepo in uporabno darilo in ne sme se ponoviti od zadnjih 5-ih let. Kar je kar izziv, ampak, zmogla bom. Tako da drage bormašince, drage hruške, cimra, velenjske fufle in še katero lahko umestim sem: ne berite dalje, spoiler alert!

cats6

Continue reading →

Izgovori, izgovori, izgovori … aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih ‘glavnih’ jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Continue reading →