Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila ‘naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo’. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

File 25-12-15 02 39 36

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,… Continue reading →

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi “samo” z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ”kitajskim navdihom” mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

IMG_0588 copy

Continue reading →