Jed tisočerih posodic

Danes pa res nimam ničesar pametnega za napisati. Se pozna, da je izpitno obdobje. Čas, ko se pisarniški stol najbolj obrabi, čas, ko mora Pesjanka najbolj trpeti in zadrževati lulanje/kakanje, samo toliko, da jaz spišem so konca še tisti stavek teorije, čas, ko je na jedilniku predvsem kuhan krompir in zelje, ker za kaj drugega ni ne časa ne energije. Letošnje izpitno obdobje me je obdarilo s štirimi seminarskimi nalogami in ja, strinjam se, da je tipkanje kvazi znanstvenih besedil vseeno lažje kot učenje za izpite, a sama si moram še kako ponavljati, kako sem si včasih, ko sem ure in ure ponavljala snov za izpite, hrepenela po tem, da bi imela za napisat samo eno seminarsko nalogo. Potem je malo boljše. 

2 Continue reading →

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi “samo” z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ”kitajskim navdihom” mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

IMG_0588 copy

Continue reading →