15-minutno kosilo v pol ure

Obroki pripravljeni v 15 minutah? Uporabno. Super, pa poskusimo. In res sem se potrudila. Norela sem po kuhinji, vsak kvadratni centimeter je bil zaseden z vsem mogočim, sestavinami, umazanimi posodami, embalažo … Grozno, ker sem navajena, da sproti pospravljam za sabo in poskušam narediti čim več med kuhanjem, da mi po kosilu ni potrebno pospravljati in pomivati. Lepo sita in zadovoljna naj bi pomivala posodo in pospravljala ostanke po kuhinji? Nope.

No, tokrat je bilo tako nekako. Res sem hitela in res ni bilo veliko dela, ampak še vedno sem za vse priprave in kuhanje porabila še enkrat toliko časa, kot jih bojda Jamie, 30-minutni ocvrtki v paradižnikovi omaki z bučkino solato.

IMG_0101 – kopija Continue reading →

Bučkini zvitki z rikoto

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej … revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine – moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej … kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči …

Continue reading →

Vem.

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak …

…. imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.
Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!
Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

  • 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée – jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)
  • 250 gramov rikote (ali skute)
  • 2 jajci
  • ena čebula
  • pest sveže bazilike
  • sol
  • poper
  • 300 – 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej … danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah – quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.
Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.
Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper … Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.
Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.
Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.