Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

2 Continue reading →

Prijatelj, pozdravljen!

Nikoli si nisem dejansko mislila, da bom prodala mojega Clia. Moj prvi avto – skupaj sva se prevažala šest let in nemalokrat mi jo je zagodel. Ah, velikokrat sem v jezi rekla, da ga bom kar prodala, no, sedaj pa se je dejansko izkazalo, da ga uporabljam čisto premalo, da bi se mi s finančnega vidika še splačalo vzdrževati tole Škatlico. In sem dala oglas na avto.net. 14-letni sivko ni bil še nikoli tako čist kot v petek, ko ga je prišel pogledat prvi kupec. In sedaj je prodan. Jutri se peljeva še na zadnjo vožnjo do Trzina, kjer opravimo prepis in to je to. Kar malce sem sentimentalna, ampak me drugi mirijo, da je ob prodaji prvega avtomobila to povsem normalno. Ah. Čas zaceli vse rane, kaj ne? Pomagajo pa tudi robidove sladoledne lučke

1

Continue reading →

Robide prvič.

Ha! To sezono mi je Tino, robidno pionirko, uspelo prehiteti z robidovim receptom. Lani je pripravila domač robidov sladoled, letos pa me je poskušala pripraviti na robidenje (nabiranje malin, op. a.) z naslednjimi nasveti: obvezne superge, rokavice, dolge hlače, dolgi rokavi, pršilo proti komarjem, čelada in ščitniki za gležnje. Še dobro, da je nisem upoštevala, ker sem v sandalih in krilu veliko lažje porabila kalorije, ki sem jih kasneje zaužila s slaščico v spodnjem receptu. Če nimaš desetletne fitnes karte, se je pač treba znajti pri ohranjanju linije.

5

Continue reading →

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne … Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu “smokey eyes”. Kaj za vraga?!

Continue reading →

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce – vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal … SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Continue reading →