Dve piti, da se oddolžim za zamudo

Pred štirimi tedni sem bila doma pri starših, malo na obisku. Kupila sem si tudi novi planer, da bom jadrala skozi leto malo bolj organizirano in morda dosegla kakšno stvar več, kot bi jo sicer, če ne bi o njej razmišljala in jo načrtovala. Vanj sem na obisku vpisovala razne cilje, nekaj jih je bilo povezanih tudi s tem blogom in predvsem s kuhanjem in peko. Zastavila sem si, da bom svoje najdražje razvajala z dobrimi okusi in sladicami. Vsaj kakšno poslastico bom pripravila vsak mesec. In tako sem se lotila kar takrat, pri mojih doma. Spekla sem pito, ki sem si jo ogledovala že zelo dolgo, saj podobno strežejo v lokalni slaščičarni in se ji ne morem upreti. Torej skrajni čas, da recept preizkusim tudi doma – saj veste, domače naj bi bilo boljše. Manj umetnih snovi in manj praškov. Zmaga. Recept sem seveda našla v priljubljeni knjigi Alenke Kodele – Zavitki in pite, Založbe Kmečki glas. Toplo priporočam nakup. Katere koli njene knjižice. Ima jih še par in mislim, da posedujem vse ali skoraj vse iz te zbirke. Vsebujejo veliko receptov, veliko sem jih že preizkusila in sem zelo zadovoljna z njimi. Od piškotov, peciva, pit, zavitkov, tudi torte se najdejo in sladice v lončku. Ni da ni. Cena knjižic je tudi zelo dostopna. V glavnem, če radi kuhate oz. pečete po knjigah, se splača.

Kakorkoli, jaffa pito sem spekla pred štirimi tedni, predvčerajšnjim pa še drugo različico – limonino pito z belo čokolado in malinami. Zraven pa sem še preizkusila pripraviti domače kandirane pomaranče in limone. Te druge pite pred štirimi tedni nisem imela v planu. Sem pa imela v planu objavo recepta za jaffa pito, fotografije sem na naših družabnih medijih že objavila. Potem je pa prišla štorklja 10 dni prej in ni bilo časa za novo objavo na blogu, bilo se je treba popolnoma posvetiti novi družinski članici in moji novi vlogi. Priznam, da na objavo in recept nisem pomislila vse do pred par dnevi, ko sem že pogrešala peko in kuhanje in sem se zagnala v kuhinjo in spekla še limonino različico pite.

Continue reading →

Sedim v močvirju …

… in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: “Minilo bo in bo bolje!” in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica … prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, … te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

IMG_20160406_092242

Continue reading →

Evergreen mafini

Vsakič, ko pečem mafine, manično iščem pravi recept. Receptov je najbrž na stotine, ampak pečem jih vedno po istem. No, najprej sem jih pekla po enem, potem sem jih začela peči po Tininem, ki pa ga je objavila na svojem starem starem blogu. Vedno pozabim, kako se kliče in vedno brskam po spominu in spletu, da najdem ta recept. Zdaj pa dovolj, še enkrat ga bom zapisala tu, da ga bom naslednjič lažje našla. 🙂

Mafine sem sicer pekla v petek, vendar nisem imela namena pisati te objave, zato nisem posnela ravno veliko fotografij. Tako da bodo prišle prav fotografije iz mojega arhiva. Ne shranjujem jih zaman. \o/

2014-01-17 19.24.30

Recept, ki ga bom zapisala je čisto osnoven in se mu lahko dodaja vse mogoče dodatke, da dobimo slastne različice mafinov. Včasih je treba dodati še pljunek mleka, ali ga dodati manj. Sicer pa mešajte dobrote zraven po mili volji. 😉 Continue reading →

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma – nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v – saj bi rekla ‘senci’, ampak zato rabiš sonce – sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

Continue reading →

Po stotih letih …

… (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika.

No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve.
Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče “topla priprava biskvita”, v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla – osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.
Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki – pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).
Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti – eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno – jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit – nasočimo – breskve – krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.
Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno.