Bučkaton – 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.

In tako bučni burek postane Bučni zavitek.

IMG_20160821_121646 Continue reading →

Bučkaton – 1

A veste, kaj se zgodi, ko greš na morje za en mesec, doma pa pustiš gospodiča … pa še naročiš mu, naj pobira paradajze/stročji fižol/blitvo/bučke. No, v svojo obrambo je rekel, da on “po tem šavju ne bom plezal in iskal buč“. Nič hudega, se bom že znašla. Par velikank s hladilnika sem že zreciklirala, še dve gromozanki me čakata v kleti. 

V resnici nisem nameravala teh receptov objaviti na blog, ker niti niso moja pogruntavščina, ampak sem jih večinoma našla na Kulinariki. Ampak so vsi trije recepti malce modificirani, pa še kdo mogoče dobi idejo, v kaj bučke še zapakirati, da niso konstantno samo polpeti … Aja, bormašince smo se z bučkami že spopadale v enem tematskem sklopu, vse zbrane recepte najdete na tej povezavi. So pa teli trije recepti, ki jih z vami delim v prihajajočih dneh primerni res za tiste velike buče, ki malo pobegnejo. 

Pa začnimo danes z gibanico … ja, ima bučke. In ne, njena priprava ni tako dolgotrajna kot priprava taprave slovenske gibanice. Bučna gibanica. (In spreglejte katastrofalno fotografijo. Kot sem rekla: nisem vedela, a bo sploh kaj ratalo, zato tudi nisem lepo pofotkala vsega skupaj.)

IMG_20160818_172116

Continue reading →

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Continue reading →

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja … Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Processed with VSCO with f2 preset

Continue reading →

Polžki s skuto in pehtranom

Huh, teli polžki so se pa načakali v osnutkih za objavo. Ampak, kdor čaka, dočaka! Tako, kot sem tudi jaz par dni nazaj dočakala prvo pravo prespano noč moje dojenčice. Saj vem, medicinsko gledano se reče, da dojenček prespi noč, ko spi 5 ur v kosu. Ampak roko na srce, glede na to, da greva z Gajo spat med 20. in 21. uro zvečer, pa da se je kar velikokrat po 5 prespanih urah prvič prebudila ob 2. ali 3. uri … To ni ravno nek tak ritem, ob kateremu bi tudi odrasel bil zadovoljen in rekel, uh, to noč se se pa res naspal. No, zadnjič je Gaja zaspala ob 21. uri spala do šestih zjutraj. Jaz sem ob štirih začudeno pogledovala na uro, računala, če mislim prav, potem pa me je skoraj razneslo od sreče, pa še nazaj nisem mogla zaspat. Noro. 

Pa pojdimo naprej k nedojenčkastim temam. Pomlad je tu, poletje se bliža. Jaz že praznim zamrzovalnik – pred poletjem je treba porabiti stare zaloge borovnic, malin, robid (da bo motivacija za nabiranje novih večja). V mamini toplo gredi se je že razbohotil motovilec, samo da se temperature povzdignejo, pa bomo pričeli s prekopavanjem vrta. Naša mami v zamrzovalnik vedno spravi tudi zelišča – eden najbolj dragocenih je pehtran. In ker ga bo poleti spet polno na vrtu, je treba porabiti tudi to. Vseeno pa ob zaenkrat še hladnih večerih paše malo vklopit pečico in se pogret ob kakšni topli pojedini. Danes vam ponujam recept za Kvašene polžke s skuto in pehtranom.

1

Continue reading →

Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.

Kuham

Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.

IMG_0292

Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih. Continue reading →

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja – deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam … pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila … Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak … to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

1

Continue reading →