Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.

Kuham

Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.

IMG_0292

Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih. Continue reading →

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja – deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam … pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila … Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak … to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

1

Continue reading →

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja – gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka – Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kuham

Kot sem že napisala – Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat – predstavljamo vam Krapce!

1

Continue reading →

Robide prvič.

Ha! To sezono mi je Tino, robidno pionirko, uspelo prehiteti z robidovim receptom. Lani je pripravila domač robidov sladoled, letos pa me je poskušala pripraviti na robidenje (nabiranje malin, op. a.) z naslednjimi nasveti: obvezne superge, rokavice, dolge hlače, dolgi rokavi, pršilo proti komarjem, čelada in ščitniki za gležnje. Še dobro, da je nisem upoštevala, ker sem v sandalih in krilu veliko lažje porabila kalorije, ki sem jih kasneje zaužila s slaščico v spodnjem receptu. Če nimaš desetletne fitnes karte, se je pač treba znajti pri ohranjanju linije.

5

Continue reading →

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

  IMG_20150726_103413

Continue reading →

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 mala

Continue reading →

Izgovori, izgovori, izgovori … aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih ‘glavnih’ jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Continue reading →