Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? 😉

Continue reading →

Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Continue reading →

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto – too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse – ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra … je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo … en dva tri. 

Continue reading →

Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo … treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe – eni so za, drugi še vedno ne … Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej … zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede – vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

1

Continue reading →

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

cats1

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim ‘podlage za lenobe’ v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican. Continue reading →

Sladko z veliko začetnico

Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem “skurjene” brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa … sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.

Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado … uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!

2

En nasvet za pripravo kondenziranega mleka – potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco. 

Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.

1

Oreo Fudge pita brez peke
sestavine
  1. 160 g Oreo piškotov
  2. 50 g masla
  3. 130 g sladkorja
  4. 500 ml mleka
  5. 100 g bele čokolade
  6. 200 ml sladke smetane
  7. (2 dodatna Oreo piškota za dekoracijo)
postopek
  1. Oreo piškote zdrobimo, nato jim dodamo 50 g stopljenega masla, dobro premešamo, stresemo v model za pite in dobro pritisnemo ob dno modela in stranice. Postavimo v hladilnik.
  2. Že dan prej pripravimo kondenzirano mleko - mleko in sladkor zavremo, nato zmanjšamo, da samo malo brbota, in kuhamo približno 1 uro oziroma toliko časa, da polovica mleka povre. Na koncu moramo dobiti približno 250 ml kondenziranega mleka. Ko mleko povre, ga prelijemo v lonček in postavimo v hladilnik čez noč ali vsaj za 4 ure.
  3. Za kremo stopimo belo čokolado, dodamo 100 g kondenziranega mleka in vse skupaj primešamo k 200 ml stepene sladke smetane (ki je dodatno ne sladkamo!). Kremo nadevamo v pito, ostanek pojemo na žlico, mmm.
  4. Postavimo v hladilnik za dodatno uro, pred serviranjem pa potresemo z nasekljanimi Oreo piškoti.
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je … pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to … Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam ‘navaditi’ tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

IMG_20160403_125619

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala ‘trikotnike’ izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice* Continue reading →