Lidlova SLADOLEDoteka: sladoledna gostija

Kot že veste, nas je Lidl povabil k sodelovanju v Lidlovi SLADOLEDoteki, kjer smo sodelovale kot žirija in pomoč pri ocenjevanju sladolednih kombinacij, ki ste jih prispevali vi, kupci in obiskovalci Lidlove Facebook strani. Naloga izbora najboljših kombinacij je bila težka in med vsemi predlogi (bilo jih je skoraj 15.000!) smo se s težavo odločili za 30 kombinacij. Za dodaten izbor pa ste nam stopili na pomoč ponovno vi in izbor skrčili na 5 finalistov. Bormašince smo kot del komisije nato odšle v Ajdovščina, v podjetje Incom, kjer smo se žrtvovale in za vas preizkusile 9 različnih okusov sladoledov, od vsakega po dve možnosti …

Kombinacije: #1: navaden kornet + grški jogurt + gozdni sadeži + preliv iz gozdnih sadežev + mandlji, #2: veliki karo kornet + gozdni sadeži + vanilija + preliv črni ribez + hrustljave žitne kroglice, #3: navaden kornet + limona + pomaranča + preliv limeta + maringe, #4: čoko kornet + bela čokolada + toffee karamel + preliv mlečna čokolada + karamelni koščki, #5: čoko kornet + kokos + mlačna čokolada + preliv mlačna čokolada + mandlji

Ocenjevanje je bilo izjemno zanimivo, da ne rečem okusno. In lotili smo se ga skrajno resno. Continue reading →

Sladoledni korent z navdihom

Huh, zadnjih 14 dni smo tako intenzivno čivkale in po drugih družbenih omrežjih razglašale in pozivale, da brž na Sladoledoteko ustvarit svojo najboljšo kombinacijo sladoleda, da smo povsem pozabile napisat še tule gor, kaj se sploh dogaja! No, akcija izbiranja Lidlovega najbolj navdihujočega sladolednega korneta še zdaleč ni zaključena! V resnici se je komaj dobro začela. 

Ste vedeli, da imamo v Ajdovščini največjo tovarno sladoledov v Sloveniji? Mhm, to ni nihče drug kot podjetje Incom, ki je proizvajalec sladoledov blagovne znamke Leone, tesno pa so z Lidlom prepleteni ne samo v aktualnem projektu Sladoledoteke, temveč tudi pri prozvodnji sladoledov blagovne znamke Deluxe. 

Saj se še spomnite lanskoletne Jogurteke, kaj ne? Izkazalo se je, da Slovenci naravnost uživamo v ustvarjanju svojih okusov in kombinacij. Lani je pri ustvarjanju okusov jogurta sodelovalo več kot 3000 uporabnikov. Koliko vas je letos ustvarilo svoj kornet, vam ne znam povedati, lahko pa vam izdam, da je bilo ustvarjenih okusov sladoledov zelo veliko. Toliko, da jih v enem življenju ne bi mogla vseh preizkusiti. Številka v resnici sploh ni presenetljiva – sladoledoteka je ponujala več kot miljon kombinacij okusov – 3 različne vaflje, 31 okusov sladoleda, 22 različnih prelivov ter 16 posipov. Če to niso sladoledna nebesa, potem pa res ne vem.

No pa saj ne vem, zakaj sem sploh presenečena. Lidl je moj najljubši trgovec. Pa ne samo, da nas redno razvaja s takšnimi in drugačnimi projekti, ki bogatijo sicer že tako široko ponudbo izdelkov lastnih blagovnih znamk – v Sloveniji imajo trenutno 49 trgovin in zaposlujejo 1300 ljudi! Čedalje bolj se mi dozdeva, da njihov slogan “Preprosto več za vas” ni samo marketinški slogan, ampak dejansko vodilo, ki odraža njihov odnos do strank in trud po dodatni ponudbi, ki obogati primarno dejavnost.

Malce sem zašla, ampak preprosto ne morem skriti navdušenja nad tem, kaj vse še sledi! S takim fajn projektom, ki nam zaposli možgančke in pocedi sline, bo poletje en dva tri pred vrati. Z njim pa Sladoledni kornet z navdihom v Lidlovih zamrzovalnikih.

Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

20160712_181632

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. 😉 Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega … Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki … v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept. Continue reading →

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti – vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav – v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Continue reading →

Kakšnega okusa je rabarbara?

Mislim, da je sladoled eno izmed redkih živil oziroma končnih produktov, ki se jih, ob večji potrošnji, cenovno absolutno ne splača proizvajati doma. Dejstvo je, da se litrska banjica kremastega božanstva v najcenejših diskontih dobi že za dober euro. V domači proizvodnji toliko stane cca. 3 dl sladke smetane, kje so potem še jajca, sadje oz. druge arome in okusi. Pa še domač sladoled je trši, ni tako kremast. Je pa, seveda, ravno zaradi tega, brez E-jev. Končni rezultat je razmeroma “čisto” živilo, za katerega točno vemo, kaj vse vsebuje. Pretuhtajte sami, kaj se vam najbolj splača. Meni bi ob naši potrošnji sladoleda, za izdelavo vseh potrebnih količin, že zdavnaj pregorel Delimanov strojček. Tako se s sladoledom in okusi poigram samo takrat, kadar gre za nekaj posebnega. Nekaj takega, kot je, na primer, sladoled z okusom rabarbare

2

Continue reading →

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj ‘topel’ od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm … Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. ‘U, to bom pa naredila,’ sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Continue reading →

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Continue reading →