Rada imam domače.

Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko – domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.

Kuham

Continue reading →

Praznična večerja – solata

Naj vas že kar takoj razočaram (no, ali pa razveselim ). Tale objava, ki ste jo ravnokar začeli brati, ne bo dolga kot večino njenih predhodnic. Slabo počutje, boleče grlo in ravnokar zmazana pica, so glavni razlogi, zakaj kot mrož ležim na kavču in se mi ne ljubi niti do stranišča. Kaj šele, da bi se lotila večjega podviga, kamor definitivno prištevam tipkanje na, že pošteno zmahani tipkovnici.

 

solata4

Zato brez dolgovezenja. Prvo predjed vam je predstavila Bernarda, druga je na vrsti danes, in sicer solata. Očitno sem bila tudi ob izbiri jedi bolj lenobno razpoložena … le tako lahko opravičim, da sem že drugo leto zapored pripravljala solato. Je pa res, da so solate ena izmed mojih najljubših jedi in če bi si jo privoščila večkrat, predvsem pa brez zame obvezne sladice, mi verjetno poleti ne bi bilo tako nerodno.

Continue reading →

Piknik solati

Takole je. Arašidi so ena najboljših stvari na svetu. Poleg koriandra, prosene kaše, barvnih poprov, grškega jogurta, muscovado sladkorjem in pehtranom je še ena reč, ki se me lotila zahrbtno. Najprej mi je popolnoma odveč, potem jo malo povoham, mi ne paše, potem nekdo nekje naredi nek nor recept, hočem sama ponoviti in na koncu to reč vtaknem v vsako jed. Zgodilo se je koriandru, zgodilo se je arašidom. Se spomnite kitajskih jedi, v katerih so arašidi? No? Sem si rekla, zakaj pa ne. Odkrivat toplo vodo, s katero so se že davno Kitajci umili, zakaj pa ne. Paprika in arašidi, zakaj pa ne. Če lahko Tanja* v zeleno solato da belo namizno grozdje k češnjevim paradižničkom, zakaj pa jaz nebi še arašidov nekam podtaknila?

image

 

Continue reading →

Rekorderski maj.

Tole je naša četrta objava v maju. Kaj pa vem, življenje se dogaja, potem si človek rad vzame kakšno uro več v naravi in kakšno uro manj v kuhinji. Nič hudega. Jaz na take reči gledam kot na zavetje pred viharjem – ko bodo naše glave polne idej in bo na Bormašini spet veselo. In ja, kar nekaj projektov prihaja, tako da nikamor nam ne pobegnit.

Kaj se sicer dogaja? Mene je v teh dneh popolnoma povozil faks in vse obveznosti, ki so se mi nakopičile. Spet sem v tistem obdobju, ko si na list papirja naredim koledarček in na njem za vsak posamezen dan označim, katero seminarsko nalogo bom pisala in koliko moram napisat, hehe. Smešno, saj vem, ampak jaz nisem človek, ki bi se lahko usedel in bil sposoben napisati vseh zahtevanih 4000 besed v enem dnevu, tako da je razporejanje dela moj edini ključ do (relativnega) uspeha. Sploh pa je pred mano dolgo poletje, ko bo tudi še čas za kakšen stari greh, hehe.

No, za začetek je bormašince iz spomladanske utrujenosti predramil Mercator. Doletela sta nas kar dva izziva, jaz pa danes začenjam s tistim, ki je tesno povezan tudi z nogometom. Bliža se finale lige prvakov in sama sicer nisem noben strokovnjak, a nekaj malega sem kot pasivna gledalka vendarle ujela. In kaj je najlepša možna kombinacija s televizijo (nogomet gor ali dol)? Hrana, kaj pa drugega. 

1

Continue reading →

Kašna ajda

Disclaimer: Današnji zapis je nastal pod prsti našega najljubšega moškega, imenovanega NuckinFuts, ki se je postavil v vlogo redne avtorice Sanje. Po pravici povedano se spodaj omenjene hrane najverjetneje ne bi niti dotaknil in ga pri zapisanih dogodkih sploh ni bilo poleg, zato je še toliko bolj občudovati njegov čut za domiselno ubeseditev kulinaričnih trenutkov.

Kot se za pristno dekle slovenskega rodu spodobi, se ti včasih dogodi, da ti v jedilnik ponesreči zaide ajda (namenoma napisano z malo začetnico). Seveda dandanes do takšne situacije pride samo, ko sredi trgovine razočarano opazuješ polico s čokoladami in se v duhu časa odločiš za zdravo prehranjevanje, bržkone že vnaprej obsojeno na propad. In potem na tisti ponedeljkov večer oddrobencljaš proti svoji priljubljeni študentski sobi in daš ajdo, z vso soležno klorofilno poslastico, starat na polico v omari, ker je naslednji dan jedilnik bolj sestavljen iz besed “pica” in “fokulus.”

kasa1

Continue reading →

Buče v hladilniku, buče v želodcu, buče v kleti, buče na vrtu.

Buče povsod.

Vsako leto je ista zgodba. Mami v zgodnjepoletni evforiji zaseje cel vrt (letos smo ga še povečali!), v srednjepoletni vročini pobegne na morje, z neštetimi bučami se spopadam pa jaz.
Ni panike. Bučke so ena taka zelenjava, ki se jih da super preobrazit v številne oblike, nekatere so bolj, druge manj njami, ampak na koncu še nič ni romalo v smeti.

Bučkini polpeti. Poletna klasika.

Sestavine

  • 1 bučka
  • 1 jajce
  • 1 manjša čebula
  • par strokov česna
  • peteršilj
  • moka (pšenična, ajdova, pirina, po želji)

Priprava

Smešno mi je sploh pisat sestavine. Ne vem, pri slaščicah razumem, da je potrebno precej usmeritve in navodil, ampak pri slanih jedeh pa še nikoli ni bil problem, da nekaj ni uspelo. Je lahko samo boljšega okusa ali pa slabšega. 
No … gremo lepo po vrsti. Bučo razčetverimo. Če je večja, ji odstranimo semena, če je manjša, je delo še bolj enostavno. Potem jo naribamo – sila enostavno gre na multipraktik, pa tudi na roke menda. Naribamo bučko posolimo in počakamo 10 min, da spusti vodo. Medtem nasekljamo čebulo, jo prepražimo, dodamo ji še česen in oboje ohladimo. Potem se soočimo z naslednjim podvigom: kako bučki odstraniti odvečno vodo. Jaz jo vržem v eno bolj fino cedilo. Lahko jo tudi ožamete z rokami ali stisnete v gazo. Po želji, fino pa je, da skušamo odstraniti čim več vode, saj nam tako v nadaljevanju ni potrebno dodajati preveč moke.
Naribano bučko zmešamo z enim jajcem (če je bučka velika, lahko tudi dve), prepraženo čebulo in česnom, sesekljanim peteršiljem ter moko. Kakšna je natančna količina moke, je, seveda, težko reči. Masa ne sme biti preredka, pa tudi pregosta ne, saj bodo polpeti drugače zbiti. Na koncu še posolimo, popopramo in spečemo na malo olja.
 
 
 
Solata z bučko in stročjim fižolom. Malce eksperimentiranja.

Sestavine

  • 1 bučka
  • poljubna količina stročjega fižola
  • bazilika
  • sol
  • olje, kis
  • naribana mozarela (ali feta ali katerikoli drug sir po želji)

Priprava

Bučko sem naribala na tanke kolobarčke in jo na hitro popekla na malo olja. Stročji fižol sem skuhala v osoljeni vodi. Vse skupaj je tako preprosto, da je itak nesmiselno pisati navodila, hehe. Baziliko nasekljamo, vse skupaj začinimo in zmešamo. To je to.