Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto ‘ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani’, je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.
 
 
Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.
 

Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

 
  • olivno olje
  • pol čebule
  • eno korenje
  • ena konzerva tune
  • 1,5 dcl paradižnikove mezge
  • dva ščepa soli
  • par vejic peteršilja
  • 100 – 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)
 

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor – to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in … uživamo.