Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih ‘zverzirana’ malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Continue reading →