Čarobni december in mini burgerji

Ah, ti prazniki. Čas, ko se nam vse stvari zdijo preprosto čarobne in nepopisno lepe. Čas, ko se hitenje po Čopovi spremeni v počasno potikanje in opazovanje lepot naše prestolnice. Čas, ko se nadležni kitajski turisti, ki z ogromnimi iPadi slikajo ljubljanske viseče spermije in vrhnje dele glav svojih soturistov, spremenijo v pozorne in hvaležne opazovalce slovenskih lepot. Ko fušajoče strune kitar pouličnih glasbenikov postanejo nežna simfonija, ki nas spremlja na poti do božičnega čudeža, naporni sorodniki pa prijetna popestritev prazničnih dni.

December pa je ob enem tudi čas, ko so nenapovedani obiski prej pravilo kot izjema in čas, ko vsi po vrsti pričakujejo, da jih bomo po gosposko postregli. Ja, čisto vsi po vrsti. Tudi tista teta iz Spodnjega Dupleka, za katero se nihče več natančno ne spomni kakšne družinske vezi nas družijo, da o imenu niti ne govorimo, in ki nas naslednji dve uri po prihodu dolgočasi z zgodbicami iz svojega otroštva in tako počasi a vztrajno ubija božični duh vseh prisotnih mlajših družinskih članov. Saj ne rečem, obiski so lahko čudovita stvar. Če so napovedani in posledično zaželjeni. Ali pa, če gre za redke posameznike, katerih družbe se nikoli ne branimo. Okej, pa če imajo darila. V tem primeru spregledam nenapovedanost in težak karakter, priznam.

burger1 Continue reading →