Praznična večerja: Tunine kroglice v paradižnikovi omaki in sredozemska polenta

Praznični dnevi so že tu, vsako leto pridejo prej in vsako leto zmanjka dni, da bi jih zaužila v miru, brez pretirane panike, kako z darili in podobne neumnosti. Nekateri ljudje obožujejo praznike, ker jih povežejo z družino, ker radi okrasijo svoj dom in jim bleščeča smrekica nariše nasmeh na obrazu. Na drugi strani pa so tisti, ki jim prednovoletni prazniki predstavljajo predvsem stisko. Ker nimajo denarja, da bi obdarili svoje najbližje, ker se počutijo sami, ker so skregani s potrošnjo ali zaradi čisto tretjih, osebnih razlogov. Vsak si praznike, kot tudi vsak svoj dan, kroji po svoje.

Sama jih poskušam zaužiti in uživati kolikor se le da. Stresu obdarovanja se sicer težko, a vsako leto bolj spretno izognem, privoščim si trenutek ali dva zase in predvsem se potrudim, da preživim kakšno uro, popoldne, večer ali dan s tistimi, ki so mi najbolj pomembni. Med njimi so tudi punce, s katerimi soustvarjam tale okusni blog. In letos smo se, lahko rečem, že tradicionalno dobile na praznični večerji, na kateri smo pripravile praznični meni in poskrbele za svoje brbončice, pa tudi za vaše, če se boste odločili in večerjo (vsaj delno) poustvarili. Continue reading →

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

1

Continue reading →

Bučke, buče in ostale pametne glave

Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

 

Continue reading →

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto ‘ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani’, je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.
 
 
Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.
 

Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

 
  • olivno olje
  • pol čebule
  • eno korenje
  • ena konzerva tune
  • 1,5 dcl paradižnikove mezge
  • dva ščepa soli
  • par vejic peteršilja
  • 100 – 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)
 

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor – to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in … uživamo.