262 dni …

… je minilo od mojega zadnjega prispevka na Bormašini. Od takega zapisa, kot se ga pričakuje – z receptom in fotografijo. Kar zmrazi me. To so skoraj 3/4 leta! Kaj se je v tem času dogajalo? Zaposlila sem se. In 40-urni delovnik me je popeljal na tak roller coaster čustev, kot si nisem mogla niti zamisliti. Saj ni prvič, da sem v službi za polni delovni čas, da po enem letu magisterija in porodniški se človek hudo odvadi vsakodnevne 8-urne obveze. In ta sprememba me je popeljala na en cel kup osebnostnih sprememb in prilagajanj … predvsem pa mi je prinesla pomanjkanje časa. Pomanjkanje časa za druženje z mojo čebelco, pomanjkanje časa za najbolj osnovna gospodinjska dela, kje je šele telovadba, da o kuhariji sploh ne govorim. Ampak moj škrat raste. Postaja velika in samostojna deklica, hkrati z dolgimi zimskimi dnevi, zaradi katerih bomo primorani poiskati aktivnosti znotraj štirih sten pa vam obljubim, da prihajajo boljši časi tudi za mojo kuhinjo in Bormašino. O vseh novostih in dogajanju v tem letu vas definitivno seznanim še v prihodnjih objavah, danes pa pojdimo raje kar na recept.

Zadnjič sem za uverturo spekla piškote. Še vedno imam najraje izzive, ko imam v hladilniku kakšno določeno sestavino, ki jo moram porabiti. Tokrat je bil to kremni sir. Pinterest mi je hitro ponudil recept za piškote iz kremnega sira in nastali so najbolj enostavni, mehki, biskvitasti piškotki, s čudovito aromo vanilije. Toplo vam jih priporočam kar tako, za posladek k kavici.

Continue reading →

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

cats1

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim ‘podlage za lenobe’ v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican. Continue reading →

Sedim v močvirju …

… in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: “Minilo bo in bo bolje!” in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica … prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, … te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

IMG_20160406_092242

Continue reading →

Ferrero Rocher

Jah, pridejo tudi taki dnevi, ko že zjutraj napišem sms Bernardi, da zvečer pridem na rundo, dve, tri Jegra. Če je res hudo, se povabim tudi na hranjenje. Pa preden vsi, ki me poznajo začnejo zaklepati vrata, da jih po nesreči ne obišče moja požrešna malenkost, moram dodati, da hrano prinesem s seboj. No, na srečo pa alkohola k osebi, ki si zimske večere na dnevni bazi krajša s kakavom in čajem, takim, okrepljenim, nikoli ni potrebno nositi  … pa si mislite kar si hočete. 🙂

In kakšni so takšni dnevi, ko že zjutraj vem, da bom dan preživela le z dodatno mero alkoholne motivacije? Takšni, ko me ob 6.00 iz postelje vrže budilka kljub temu, da se običajno zbujam vsaj dobrih 5 minut pred njenim zvonenjem. V teh letih se je moje telo namreč izučilo, da se naravno začne prebujati vsaj toliko prej, da budilko ugasnem, preden bi začela zvoniti. Nič namreč ni tako hudo kot tisti ostri zvok moje 15 let stare budilke, za katero se vsako jutro čudim, da še vedno deluje. Ženska je pač trdoživa … in zoprna bolj kot tri stare babice, ko jih zmotiš sredi ‘vaške straže’ in zraven obtožiš opravljanja.

Continue reading →

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza ‘zdrava čokolada’ ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!


Continue reading →

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja – deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam … pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila … Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak … to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

1

Continue reading →

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

  IMG_20150726_103413

Continue reading →