Prva kuharska knjiga …

… v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam – tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

IMG_20150501_074749

Continue reading →

Babičine skrivnosti in okraševanje božičnih piškotov

No, pa smo ga končno dočakali! December je in z njim čas za zapiranje med štiri stene in peko neštetih vrst piškotov in peciva. Če povem po pravici, ne vem, kam je šel november. Zdi se mi, da zadnje čase meseci na splošno minevajo s svetlobno hitrostjo. Kot da bi bilo včeraj, ko smo se skupaj s polovico Ljubljane drenjali na Žalah in zmedeno iskali kam položiti svečko. K počasnejšemu minevanju časa nikakor ne pripomorejo supermarketi in nakupovalni centri, ki nas že dober mesec bombardirajo z božično dekoracijo. Sama sicer spadam med privržence vsega božičnega. December je nedvomno eden izmed mojih najljubših mesecev in z veseljem bi ga podaljšala za kakšen dan ali dva, niti slučajno pa si ne bi želela, da traja že od novembra! No, če bo šlo tako naprej, potem verjetno kmalu že od oktobra.

1

Continue reading →

Bor mašina za punce 2.0

Če bi vi vedeli, koliko konstruktivnih debat o tem, ali je tista oranžna pikica desno zgoraj ravno prav oranžna in velika, da ni morda preveč medla, da ni po kakšnem groznem slučaju premajhna, da ni preblizu tisti sosednji modri pikici in da se morda ne tepe preveč s kremo na drugem kolačku levo spodaj, se je v zadnjem mesecu prenašalo iz petih različnih računalnikov v skupen pogovor Bormašinc na Facebooku. Na koncu smo bile že vse precej zafrustrirane in debato smo zaključile z besedami: “Bernarda, sama se odloči!” In sedaj imamo, kar imamo, našo novo spletno kuhinjo, ki je čisto in povsem naša in nihče nima enake. Upam, da boste vi v njej uživali svoj toliko, kot v ustvarjanju tega bloga uživamo me.

Poleg tega je pa tu še december. Uf, že kakšnih 14 dni imamo v koledarjih zabeležene tematske sklope, ki smo vam jih pripravile, da bo vaš december mogoče tudi z našo pomočjo malenkost slajši. Tudi same se veselimo projektov, ki smo si jih zastavile za zadnji mesec leta 2014, in če smo že ob koncu leta tako polne energije in načrtov, kaj bo šele v novem letu? Ampak pustimo to decembrsko sentimentalnost ob strani, za vse to bo med zobanjem prazničnih dobrot še dovolj časa. Torej … decembrska pustolovščina se pri meni že nekaj let tradicionalno pričenja s peko piškotov, predvsem za potrebe obdarovanja domačih in prijateljev v času Miklavža. Letos smo se v piškote podale vse Bormašince in ne preostane mi nič drugega kot da vam zaželim eno lepo dobrodošlico v … Piškotariji 2014!

piskoti1.jpg 

Continue reading →

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom.

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Continue reading →

Argentinske dogodivščine in domači dulce de leche

Ena in edina stvar, ki ji v življenju posvečam enako količino ljubezni kot kuhanju in peki, so potovanja. Naravnost obožujem potikanje po novih, neznanih krajih, spoznavanje drugih kultur in seveda basanje s kulinaričnimi presežki dežele, v kateri se nahajam. Na tej točki vas moram postaviti na realna tla. Če ste si ob branju uvodnih vrstic v glavi ustvarili sliko o brezskrbni popotnici, ki se z nahrbtnikom pogumno odpravi v svet in se neustrašno veseli novih dogodivščin, vas moram razočarati. Namesto tega si predstavljajte blond kokoš manjše rasti, ki po letališču vleče 20-kilogramski kovček (če mi uspe, ga nabutam tudi čez dovoljeno mejo in upam, da se me bodo stevardese na ‘check inu’ usmilile) in se ob tem zmedeno ozira okoli sebe v upanju, da odkrije pravo izhodno točko svojega letala. Definitivno nisem tipični predstavnik moje generacije popotnikov, samo sebe prištevam med penzionerske turiste, le da vodičem ni potrebno naglas kričati zanimivosti in skrbeti, da ne bom v kakšnem hotelu pozabila svojih zob, vse drugo je bolj ali manj enako običajnemu izletu društva upokojencev z dvema članoma. Večini pogosto ni jasno, kako sem se do sedaj še vsakič srečno vrnila domov (*trkam na les*), saj imam težave že, ko se moram v naši majhni Ljubljani iz Prešernovega trga pomakniti proti Tivoliju, in na poti do cilja obvezno trikrat napačno zavijem. Ampak pridem pa! In prišla sem tudi iz Argentine.

Ja, prav ste ugotovili, tokrat bo govora o posebni sladki specialiteti te južnoameriške države. Države, ki me je presunila s svojo lepoto in bogastvom na eni in neizmerno revščino in bedo na drugi strani. Imam srečo, da sem v svoji potovalni karieri videla že številne kotičke našega planeta ampak priznati moram, da se me je Argentina najbolj dotaknila. Zaradi obiska Buenos Airesa danes veliko bolj cenim, kar imam. Saj ne, da sem prej stvari jemala za samoumevne in da mi ni bilo potrebno za nič garati, daleč od tega. Pravim samo, da ob pogledu na skrajno revščino, iz katere ljudje praktično nimajo izhoda in v katero se rodijo, vseeno bolj cenim Slovenijo, pa čeprav so trenutne politične razmere malce, khm, khm, kaotične, če se milo izrazim.

Continue reading →