Maren!

Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.

Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte

          1   2   3

Continue reading →

Izzivi.

Jaz sem človek večnih projektov. Projekt brez sladkorja, projekt prehranjevanja samo do 17. ure popoldne, projekt ne-grizenja nohtov, projekt vsakodnevnega športnega udejstvovanja, pa različni enomesečni športni izzivi, v glavnem, spisek se ne konča. Zabavno bi bilo, če bi si dejansko zapisovala, koliko takih projektov mi uspe do konca realizirati … občutek imam, da se spopadam s hudo klavrno statistiko. Je pa res, da sem sama sicer po naravi hudo len človek, ampak res, tukaj govorim o lenobi višje stopnje. Sposobna sem se zasedet pred računalnikom, zaležat pred televizijo in depresivno jamrat, kako je vse grozno in kakšno bedno življenje imam. Ampak nekako mi je v zadnjih letih uspelo priti do spoznanja, da imam v življenju v resnici samo dve možnosti: a) jamrati, kako je vse narobe in posledično vzeti stvari v svoje roke in kaj spremeniti ali b) jamrati, kako je vse narobe in najedati vsem okoli mene. In tako mi taki izzivi pomagajo, da svoje življenje vsaj malo vzamem v roke in vanj vnesem nek red, ki ga sicer tako zelo obožujem.

Continue reading →

Kvašeni marmorni kolač z višnjami

Zunaj je že prav vroče, doma na nočni omarici pa počiva odlična knjižica Čaša sladkega Alenke Kodele (mimogrede – Založba kmečki glas zadnje čase izdaja občutno boljše kuharske priročnike, tako vizualno kot tematsko so izjemne! Čašo sladkega si prav moram kupiti, trenutno jo imam sposojeno iz knjižnice, prav tako pa sem investirala v Gozdno kuhinjo Petre Kavšek, ki jo zelo zelo priporočam), jaz pa sem zadnjič vseeno zamesila kvašeno testo (nekako ga bolj povezujem z zimo in hladnimi meseci, ne vem, zakaj) in se zopet podala na “boj” z recepturo v Ramini knjižici receptov. Problem je ta, ker se takih receptov kar malo bojim, nikoli ne vem, kaj bo na koncu uspelo. Če ne drugega pa lahko vsaj vam ponudim izboljšavo in napotke, da bo sladica še boljša.

Pa saj v resnici ni tale marmorni kolač noben bavbav – gre takole:

Continue reading →

Novi začetki, Schwarzwald in rutina

Počasi se bom zasidrala nazaj v varno zavetje dobre stare rutine. Sem že kdaj povedala, da jo naravnost obožujem? Red in to, da ima vse svoje mesto, me neznansko pomirja. Sicer neobvljadljivo kepo zmede, poimenovane življenje, naredi vsaj malo obvljadljivo in … lažje.

Kakorkoli že, doma sem dva tedna in danes se začenja poletni semester! Ko bom teh par dni faksovanja skombinirala še s prakso v hotelski kuhinji, bo moje življenje prav luštno zapolnjeno in časa za početje neumnosti v trenutkih dolgčasa bo minimalno. Kot na primer to, kar sem storila deset minut nazaj, par ur po trdnem sklepu, da danes začnem s projektom Poletje 2013, ki pa je v resnici projekt Dobro počutje, in naj bi se, med drugim, dotaknil tudi te moje grozne razvade in odvisnosti – sladkorja. Že par let imam nekje v mislih ta ideal, da bi sladkarije v moj želodček zatavale le enkrat na teden, pa še te bi bile dobre, zdrave in domače. Ne pa to, da pridem domov in iz samega obupa, ker je ponedeljek, napadem neke piškote brez okusa.
Ker sem po naravi izjemen optimist, nikakor ne bom izgubila upanja nad samo sabo in verjamem, da bom počasi le našla pot k temu cilju, začela pa bom tako, da se ob morebitnih padcih (in teh bo še kar nekaj), ne bom tepla po glavi in analizirala, kaj in zakaj je šlo narobe (ker v resnici je zadeva precej preprosta), ampak raje usmerila energijo v to, da bo jutri bolje. Mah, ponavljam se že, gremo dalje.
No, da pa se vseeno potolažim ob vsem skupaj, danes na sporedu ena klasika, Schwarzwaldska torta oz. Črni gozdiček. Wiki pravi, da po nemški zakonodaji Schwarzwaldska torta ne sme biti promovirana in prodajana pod tem imenom, če ne vsebuje višnjevega žganja. Tako, samo kot zanimivost.
(se opravičujem, ja, vem, da posedujem izjemen talent za delanje takih fotografij, pri katerih si je potrebno dodobra pretegniti vrat)

 Sestavine (za torto premera 26 cm oz. 12 kosov)

Biskvit:
  • 6 jajc
  • 220 g sladkorja
  • 200 g moke
  • 50 g kakava

Nadev:

  • 400 ml sladke smetane
  • 680 g višnjevega kompota
  • 50 g vanilijevega pudinga
  • 100 g sladkorja

Dekoracija:

  • 200 ml sladke smetane
  • kakav
  • čokoladni ostružki
  • koščki čokolade/kandirane višnje

Priprava

Najprej se lotimo biskvita. Odkar kuham z mojim novim najboljšim prijateljem in kuhinskim pomočnikom KitchenAidom, je zadeva precej preprosta – v posodo damo vseh šest jajc in med stepanjem počasi dodamo sladkor, potem pa stepamo še kakšnih 7 minut, dokler jajca niso precej penasta in narasla. Če imate v lasti kakšno podobno mašino, se držite tega postopka. Z ročnimi mešalci pa vseeno priporočam, da ločite beljake in rumenjake in najprej stepete sneg, katerim počasi dodajate sladkor, nato stepete še rumenjake in oboje ročno zmešate v homogeno zmes. Ročni mešalci namreč niso tako močni, da bi rumenjake in beljake skupaj lahko stepli do zadovoljive stopnje. Ko so jajca stepena, v njih počasi (ročno!) vmešamo presejano mešanico moke in kakava. 
Biskvit pečemo v pekaču, v katerega smo dali peki papir (ob straneh ne mažemo z maslov, oljem ali čem podobnim, saj sicer med peko biskvit zleze dol in en naraste enakomerno), na 180°C v ventilacijski pečici 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je biskvit pečen – zapičimo ga v bisvit in če je čist, potem je pečeno.
 
Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in postavimo na hladno za kakšno uro, da se dobro ohladi. Med tem pripravimo višnjev nadev. Višnje iz kompota odcedimo. V soku, ki ostane, zakuhamo vanilijev puding – par žlic soka razmešamo z vanilijevim pudingom in počakamo, da preostali sok, kateremu smo dodali sladkor, zavre. Puding kuhamo 2 – 3 minuti, potem ga odstavimo s štedilnika, mu dodamo višnje, in počakamo, da se ohladi. Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Spodnjo plast položimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, okoli nje pa zapnemo obroč za torte (po želji, ni nujno). Plast biskvita navlažimo s toplim mlekom, ki smo mu dodali nekaj ruma, nato po biskvitu razporedimo polovico višnjevega nadeva in polovico stepene sladke smetane. Postopek ponovimo še z drugo plastjo. Na vrh položimo tretjo plast biskvita, prav tako jo navlažimo. Pustimo na hladnem nekaj ur, da se vse skupaj dobro ohladi in da se okusi prepojijo, še bolje, da pustimo čez noč.
 
Torto odstranimo iz obroča in jo celo premažemo z 200 ml stepene sladke smetane. Lahko jo dekoriramo s kakavom, čokolado, kandiranimi višnjami, po želji. Omejitev ni.