Ali ste vedeli: Vlagalni intermezzo

Bernardino fotografijo

Moram reči, da smo punce – z izjemo strastne nabiralke in shranjevalke Bernarde – izzivu ozimnice bolj ali manj uspešno ognile na zanimive načine: jaz sem zamrznilo pesto, Nina cmoke, Ana se je lotila zeliščnih bonbonov, Tina … Tina pa je, dramatična kot zna biti, pobegnila v Gostilno. Baje da strah pred spopadanjem z vlaganjem nima nobene veze z odhodom v karanteno, ampak jaz raznim sledim-svojim-sanjam-klišejem nič ne verjamem. Zato tudi vsak večer točno ob osmih sedim pred računalnikom in poskočim na stolu vsakič, ko se naša šefica pojavi na ekranu, in zapiskam vsakič, ko spregovori. Samo zato.

Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.

Continue reading →

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu ‘naredičimprejinsčimmanjkompliciranja’ načinu prehranjevanja.
Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Continue reading →