Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

3

Continue reading →

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je ‘potekel rok uporabe’ oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

028

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv – pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom. Continue reading →

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se … prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: “To niso krofi.” Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi “zdravimi” različicami klasik – raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo ‘zdrave krofe’ že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Continue reading →

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi “samo” z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ”kitajskim navdihom” mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

IMG_0588 copy

Continue reading →

Meh in ah

Mislim, da trenutno nisem v najboljšem stanju. Renčim in grdo gledam na vse, ki mi prekrižajo pot. Mogoče je za to kriva totalno premočena leva allstarka, v kateri sem kot kup nesreče capljala od centra do Verovškove. Morebiti lahko krivdo zvalim na povprečen najstniški pokosilni film, ki sem si ga ogledala, malce pojokcala, na koncu pa vseeno na IMDB-ju spustila tisto eno povprečno sedmico. Vsekakor pa lahko potegnem črto, da kombinacija odtujitve vsega sladkega in dobrega na tem svetu ter aktualnega vremenskega stanja ne rezultira v ničemer dobrem. Noup.

 
Pisanje in tisto stanje duha, ko si sposoben odklopiti in pozabiti na cel svet ali pa zgolj peščico nesrečnikov, ki to bere, je nujno potrebno za spodobne miselne driske. In to stanje duha mi je pobegnilo. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. Najhujši človekov sovražnik, najbolj nevaren plenilec, najbolj grozeč scenarij je … človek sam. Nihče te ne more potreti tako zelo, kot se lahko potreš sam. Ma ja, pa saj je vendar november, najbolj depresiven mesec leta. Zakaj bi pričakovali veselje, optimizem in srečo v potokih, če pa ti spodrsne že ob prvem stiku z mokrim listjem na pločniku? Moving on.
 

IMG_20141025_140741

 

Continue reading →