Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.

Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Continue reading →

Pljučna pečenka s pomarančo, žajbljem, pečeno zelenjavo in dvojnim pirejem

Uf. Pa smo pod streho spravile še en izziv. Ekodar je prijazno v dar poklonil svoje izdelke, kuhanje z njimi je bil velik čiračara projekt, ampak za na konec sem prihranila še nekaj dobrega. Ma kaj dobrega, božanskega. In za lačne želodčke idealno kosilo v teh poletnih dneh. Je lahko, brez moke, brez jajc, za pire pa sva z Nino uporabile sladki krompir in grah. Posebej slednjega se najprej nisem pretirano veselila, ker mi nikoli ni predstavljal posebnega zadovoljstva v klasičnem rizibizi rižu, pa je potem Nina po svoje čarala in dodala meto, kar je naredilo pire bogat z okusi, ki se fino prepletejo. Mogoče mi bo zdaj grah kaj bolj všeč, kaj se ve.

   pljucna-40 

Continue reading →

Pomarančice

Rada imam, ko pridejo prijatelji k nama na obisk. Še raje, če le imam čas, zadnje pripravim kakšen domač prigrizek. Najmanj pri srcu mi je, da v ta namen odprem čips ali kakšen drug, v trgovini kupljen, prigrizek. Tako sem nekoč sama pripravila slane ribice. Ali pa spekla male pice. Enako, kot bi pripravljala pico za kosilo, sem zamesla testo, ga vzhajala in na koncu oblikovala male krogce (lahko s kozarcem, lončkom ali modelom za krofe) in jih nadevala s poljubnimi sestavinami. Prigrizek za v roko. Ne potrebuješ krožnika za vsakega od gostov, vilice ali drugega pribora. Praktično, simpatično, dobro in predvsem domače. S tem v mislih smo se lotile priprave našega naslednjega sklopa receptov: prstkanje. Prigrizgi in podobna hrana ‘na prste’, torej taka, ki jo lahko jemo z rokami in ponudimo našim gostom. Nekaj obiskov pa bo. 🙂

Tako sem se tudi danes lotila priprave nečesa slanega, majhnega in okusnega. Sicer bom tole danes snedla kar sama, ker nimam napovedanih obiskov, vsekakor pa bom tale prigrizek za ‘prstkanje’ še kdaj pripravila svojim gostom. Odločila sem se, da pripravim arancini-je oz. pomarančice v dobesednem prevodu iz italijanskega jezika.

029 Continue reading →

Imamo krompir!

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

1

Continue reading →

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za ‘recept’ – opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo … Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Continue reading →